Pécsi Íróprogram ::
Esad Babačić naplója (szlovén nyelven)
Vaterpolo v toplicah
Moje pisanje je kampanjsko, pa naj gre za prozo ali poezijo. Lahko se mi zgodi, da tudi nekaj let ne napišem ničesar, potem pa se v nekaj urah vlije kot iz najbolj pijanega oblaka nad Baranjo. Tako je bilo tudi za časa mojega bivanja v Pečuhu, kjer sem na žalost živel ravno takrat, ko so na veliko obnavljali še ne povsem dokončani blok, v katerem se je nahaja ljubko pritlično stanovanje, prirejeno za bivanje evropskih pisateljev. Gradbinci, ki so cele dneve popravljali napake na novogradnji so bili veliko bolj ustvarjalni od tranzicijskega pesnika, ki se je boril z lastnimi demoni in nikakor ni mogel zbrati svojih misli. Ves čas se mu je zdelo, da je posredi nekakšna gradbena zarota, saj se mu je tudi v Sloveniji dogajalo, da so se vedno našli kakšni delavci, ki so cele dopoldneve žagali ali zabijali žeblje v bližini njegovega okna. Zdaj je tu, v širni madžarski ravnici in spet ni miru pred njimi, ki se jim nič kaj ne mudi, da bi dokončali svoja dela. Kajti s tem, ko bi dokončali začeto, bi se končala tudi njihova dobičkonosna zgodba. Tako je očitno povsod v Evropi, ki očitno cveti, a predvsem na škodo tistih, ki poskušajo živeti s pisanjem in podobnimi neumnostmi. Ustvarjanje v svobodni Evropi je obsojeno na globoko ilegalo, v kateri pa nikdar ne bo tiste zrele in prodorne tišine, iz katere lahko vznikne kakšen vzvišen verz. Živimo v času gradbenih lobijev, ki se požvižgajo na esenco. Toda to nima veliko zveze z ustvarjanjem, mar ne? Srbi imajo pregovor: »Jebe se tebi, što madžarska mora nema.« Tako nekako pravijo tudi tisti, ki pričakujejo, da za vsako ceno napišeš vsaj približno dober tekst. Kruti balkanski humor, ki ga Slovenci ne moremo in ne znamo razumeti kot žalitev. Vedno smo preveč očarani, da bi lahko spregledali zlonamernost takšnih dovtipov, ki ponavadi letijo na tiste, ki niso pripravljeni tuliti v skupni rog. Pa nas v resnici zanima, zakaj Madžari nimajo morja? Zdaj, ko se pripravlja nov vesoljni potop, gotovo ne več. Bila je nedelja in na radiu so povedali, da se led na Antarktiki tali hitreje, kot so predvidevali. Takrat sem napisal svojo edino dobro pesem za časa bivanja v Pečuhu: »Pijem črni čaj na strehi Pečuha. Od tu bom najbolje videl, ko se bo morje vrnilo v Baranjo. Bizarnost je naposled našla svojo prvinskost. Najbolj črnogledi pravijo, da se bo morje dvignilo za šest metrov. Verjetno bo dovolj, da bodo Madžari dobili svoj Mediteran, Slovenci pa naposled izginili. Če bo nedelja, še toliko bolje. Takrat jih že tako ni nikjer.« Ahmed je pravilno ugotovil, da je ta pesem hudo cinična. Meni se zdi predvsem realna, tako kot se mi zdi realno, da zato Slovenci nikdar ne bomo prvaki v vaterpolu. Tudi to, da že imamo morje, nam ne bo pomagalo. Madžari ga tudi nimajo, pa so veliko močnejši od naših hrustov. Ampak mi smo se kljub temu vedno norčevali iz Madžarov. Verjetno tudi zaradi tega, ker je tako hotela državna propaganda, ki je naše sosede prikazovala v žalostni luči. Kar naenkrat se je prijelo, da so Madžari malce otožno melanholični in smešni ljudje, ki jih nihče ne razume. Seveda jim je bilo s takšnimi politično pogojevanimi stereotipi storjeno veliko krivice. Ali pa se nam je tako samo zdelo, ker smo se imeli za nekaj boljšega, pa čeprav smo bili v istem socialističnem mraku. Od tu tudi tisti cinizem v pesmi. Kajti nam sta ostala cinizem in svoboda, s katerima še danes ne vemo, kaj bi počeli. Tudi ta pesem izvira iz tega občutka: »Kute gorijo navznoter, ni telesa,
ki bi ogovorilo novega vodjo. Beatlesi se smejijo sami sebi, ker vedo, kako težek je njihov genij. Naj ga še tako plačujejo, odrešitve ni. Kaj smo se pogovarjali, ko smo pili poceni vino iz Čila. O sleparijah tistih, ki so nam prinesli novo jutro. Vsak je sanjal, da strelja. Ko se je zbudil,
jih ni bilo več. Ostali so tanki, stare gosenice brez nog in streli v prazno. Invalidi so začeli novo partijo taroka, brez valata v hlačah. Strpnost je postala fantomska postavka tistih, ki prdnejo zunaj. Vulgarnost nam
ponuja roko, kot osmoljena prostitutka, ki jo je zapeljal tip brez denarja.
Njen ponos je tisočkrat preboden. Kaj smo se pogovarjali, ko smo odkrili
še bolj poceni vino z Madžarske. Kako je dobro, pa poceni in kako so smešni ti Madžari, nihče jih ne razume, razen njih samih. Srednja Evropa se je zagnojila v revanšistični preračunljivosti. Disidentski čemer se je zabodel
v lastno ambicijo. Ostale so nam poceni steklenice in smeh, pridelan iz balkanskih mor.«
Moje pisanje je kampanjsko, pa naj gre za prozo ali poezijo. Lahko se mi zgodi, da tudi nekaj let ne napišem ničesar, potem pa se v nekaj urah vlije kot iz najbolj pijanega oblaka nad Baranjo. Tako je bilo tudi za časa mojega bivanja v Pečuhu, kjer sem na žalost živel ravno takrat, ko so na veliko obnavljali še ne povsem dokončani blok, v katerem se je nahaja ljubko pritlično stanovanje, prirejeno za bivanje evropskih pisateljev. Gradbinci, ki so cele dneve popravljali napake na novogradnji so bili veliko bolj ustvarjalni od tranzicijskega pesnika, ki se je boril z lastnimi demoni in nikakor ni mogel zbrati svojih misli. Ves čas se mu je zdelo, da je posredi nekakšna gradbena zarota, saj se mu je tudi v Sloveniji dogajalo, da so se vedno našli kakšni delavci, ki so cele dopoldneve žagali ali zabijali žeblje v bližini njegovega okna. Zdaj je tu, v širni madžarski ravnici in spet ni miru pred njimi, ki se jim nič kaj ne mudi, da bi dokončali svoja dela. Kajti s tem, ko bi dokončali začeto, bi se končala tudi njihova dobičkonosna zgodba. Tako je očitno povsod v Evropi, ki očitno cveti, a predvsem na škodo tistih, ki poskušajo živeti s pisanjem in podobnimi neumnostmi. Ustvarjanje v svobodni Evropi je obsojeno na globoko ilegalo, v kateri pa nikdar ne bo tiste zrele in prodorne tišine, iz katere lahko vznikne kakšen vzvišen verz. Živimo v času gradbenih lobijev, ki se požvižgajo na esenco. Toda to nima veliko zveze z ustvarjanjem, mar ne? Srbi imajo pregovor: »Jebe se tebi, što madžarska mora nema.« Tako nekako pravijo tudi tisti, ki pričakujejo, da za vsako ceno napišeš vsaj približno dober tekst. Kruti balkanski humor, ki ga Slovenci ne moremo in ne znamo razumeti kot žalitev. Vedno smo preveč očarani, da bi lahko spregledali zlonamernost takšnih dovtipov, ki ponavadi letijo na tiste, ki niso pripravljeni tuliti v skupni rog. Pa nas v resnici zanima, zakaj Madžari nimajo morja? Zdaj, ko se pripravlja nov vesoljni potop, gotovo ne več. Bila je nedelja in na radiu so povedali, da se led na Antarktiki tali hitreje, kot so predvidevali. Takrat sem napisal svojo edino dobro pesem za časa bivanja v Pečuhu: »Pijem črni čaj na strehi Pečuha. Od tu bom najbolje videl, ko se bo morje vrnilo v Baranjo. Bizarnost je naposled našla svojo prvinskost. Najbolj črnogledi pravijo, da se bo morje dvignilo za šest metrov. Verjetno bo dovolj, da bodo Madžari dobili svoj Mediteran, Slovenci pa naposled izginili. Če bo nedelja, še toliko bolje. Takrat jih že tako ni nikjer.« Ahmed je pravilno ugotovil, da je ta pesem hudo cinična. Meni se zdi predvsem realna, tako kot se mi zdi realno, da zato Slovenci nikdar ne bomo prvaki v vaterpolu. Tudi to, da že imamo morje, nam ne bo pomagalo. Madžari ga tudi nimajo, pa so veliko močnejši od naših hrustov. Ampak mi smo se kljub temu vedno norčevali iz Madžarov. Verjetno tudi zaradi tega, ker je tako hotela državna propaganda, ki je naše sosede prikazovala v žalostni luči. Kar naenkrat se je prijelo, da so Madžari malce otožno melanholični in smešni ljudje, ki jih nihče ne razume. Seveda jim je bilo s takšnimi politično pogojevanimi stereotipi storjeno veliko krivice. Ali pa se nam je tako samo zdelo, ker smo se imeli za nekaj boljšega, pa čeprav smo bili v istem socialističnem mraku. Od tu tudi tisti cinizem v pesmi. Kajti nam sta ostala cinizem in svoboda, s katerima še danes ne vemo, kaj bi počeli. Tudi ta pesem izvira iz tega občutka: »Kute gorijo navznoter, ni telesa,
ki bi ogovorilo novega vodjo. Beatlesi se smejijo sami sebi, ker vedo, kako težek je njihov genij. Naj ga še tako plačujejo, odrešitve ni. Kaj smo se pogovarjali, ko smo pili poceni vino iz Čila. O sleparijah tistih, ki so nam prinesli novo jutro. Vsak je sanjal, da strelja. Ko se je zbudil,
jih ni bilo več. Ostali so tanki, stare gosenice brez nog in streli v prazno. Invalidi so začeli novo partijo taroka, brez valata v hlačah. Strpnost je postala fantomska postavka tistih, ki prdnejo zunaj. Vulgarnost nam
ponuja roko, kot osmoljena prostitutka, ki jo je zapeljal tip brez denarja.
Njen ponos je tisočkrat preboden. Kaj smo se pogovarjali, ko smo odkrili
še bolj poceni vino z Madžarske. Kako je dobro, pa poceni in kako so smešni ti Madžari, nihče jih ne razume, razen njih samih. Srednja Evropa se je zagnojila v revanšistični preračunljivosti. Disidentski čemer se je zabodel
v lastno ambicijo. Ostale so nam poceni steklenice in smeh, pridelan iz balkanskih mor.«